Dokler gnar ne skopni – pesmi Toma Waitsa

Tečka je rahlo cmoknil do sredine julija

z novo kravato – zibajoč se še s splavarjenja,

v hotel nazaj ne gre, ker se tam le kriči –

s prvo bom ostal dokler dnar ne skopni

zdaj pa: pa pa punca, punca pa pa!

 (odlomek iz pesmi Toma Waitsa “Dokler gnar ne skopni”, prevod Jani Kovačič)

Kdor se je v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja potikal prepozno okoli KUDa France Prešeren je kaj zlahka naletel na razigrano gručo glasbenikov zbranih okoli Janija Kovačiča (profesorja filozofije in glasbene legende). Kdor ga ne pozna, to je tisti, čigar punca ima črno muco, on pa dela kot zamor’c. Ampak, da ne bo pomote – tokratni koncert je posvečen glasbi Toma Waitsa, prevedene skladbe pa bo ob spremljavi Combo zasedbe Big banda Grosuplje odpel Jani Kovačič, pridružili pa se nam bo še Godalni orkester KD Stična.

O Tomu Waitsu

Kdo za vraga je Tom Waits? Krakajoči zafrkant? Ali kakšen vaš vrstnik, ki te spominja na mačkasto jutro? Rodil se je 7. Decembra 1949. Odrasel je v Kaliforniji ZDA. In kot je to običajno v Ameriki, sta se starša ločila in preselil se je z

materjo in sestrami blizu meje z Mehiko – v National city. Potovanja in zmešnjava kultur – vse to ga spremlja od tedaj in vse to slišimo v njegovih pesmih. Zgodaj je začel igrati klavir in nastopati. Na začetku je njegov glas in petje noslajajoče in country. Toda potepanja in ponočevanja so mu zrašplali glas, klubi izvežbali v zabavnjakarstvu in plošče naredile slavnega. Njegove pesmi so prepevali

vsi najpomembnejši pevci. Skladbe sestavljajo recitacije in sorazmerno enostavne melodije, ki jih podlaga z barskim klavirjem ali pa brenka na kitaro. Njegove plošče iz sedemdesetih črpajo iz bluesa in jazza, žive plošče pa nam pričarajo pristno zabavo pijano bara. V osemdesetih se intenzivno obrne k teatru in filmu. Tudi njegova

glasba postane v osemdesetih bolj alternativna, ki jo krasijo nenavadni zvoki in kratke skladbe. Besedila pa so svet zase. Pri prvih je še opazna želja po zgodbi in kiticah, nakar popolnoma prevlada recitativ o pouličnih junakih. Temu sledi obdobje nenavadnih besednih zvez, ki veliko dolgujejo alkoholu in drogam. Zadnja plošča

Bone Machine še bolj razsuje glasbeno strukturo v zvene in šume, vendar pa ostaja ritem, a besedilo se vrača v nekakšno kvazi verzno obliko.

Comments are closed.

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑